Po rimski poti na Sermin

Muzejska vitrina Po rimski poti na Sermin

Avtorji: Miha Franca, Brigita Jenko, Maša Sakara Sučević

Muzejska vitrina Po rimski poti na Sermin predstavlja pričetek cikla muzejskih vitrin, s katerimi bomo v naslednjem letu predstavili nekaj povednejšega gradiva iz arheoloških najdišč na Serminu in neposredni okolici (Ankaransko križišče in Školarice). 

Razstava, ki je nastala v sodelovanju treh strokovnjakov: Mihe Franca s področja rimskodobne oborožitve in vojske, Brigite Jenko s področja muzejske pedagogije in andragogije ter Maše Sakara Sučević s področja arheologije, je bila koncipirana kot enodnevni dogodek s predavanjem in delavnico. 

Sermin - dolgotrajna naselbina

Okoli 80 m visok grič z imenom Sermin/Sermino leži v široki dolini ob izlivu reke Rižane, ki zaključuje koprski zaliv. Gre za flišnato brakično okolje, ki je šele s pospešenim nasipavanjem v 19. in 20. stoletju postalo rodovitna ravnica. Sermin so kot dobro stratežko točko poznali že ljudje v pradavnini. Najstarejše najdbe sodijo v čas srednjega neolitika (okoli 6000 pred našim štetjem), saj je bila ob vzhodnem vznožju griča v letih 1990-1992 prvič na območju Slovenske Istre izkopana lepo okrašena t. i. danilska keramika. Življenje se na istem mestu nadaljuje še v pozni neolitik, t. i. Hvarska kultura, in v bakreno dobo. Čas bronaste dobe (cca. 2000 do 1000 pred našim štetjem) je v Istri zaznamovan s številnimi obzidanimi višinskimi naselbinami. Tudi na območju slovenskega dela Istre so bili do sedaj evidentirani številni "kaštelirji", vendar pa v tem času na Serminu poznamo le najdbe iz vznožja griča. Carlo Marchesetti, ki je ob izteku 19. in v začetku 20. stoletja obiskoval in dokumentiral številne "kaštelirje" je v knjigi I castellieri preistorici di Trieste e della Regione Giulia leta 1903 Sermin opisal kot hrib z vrhom elipsaste oblike brez obzidja. Tu je Marchesetti naletel na prazgodovinsko keramiko in bronasti košarasti obesek, ki sodi v razvito železno dobo (6.-5. stoletje pred našim štetjem). Nižinska bronastodobna naselbina ob vzhodnem vznožju Sermina je po vsej verjetnosti živela v povezavi z izlivom Rižane in morebitnim prazgodovinskim pristaniščem, ki ga do sedaj še nismo dokumentirali. Isto območje je bilo poseljeno tudi v času železne dobe (1. tisočletje pred našim štetjem). S prihodom Rimljanov v Istro (po drugi Histrski vojni leta 177 pred našim štetjem) se nekateri poselitveni vzorci spremenijo. Še vedno so poseljeni večji kaštelirji (kot npr. Kaštelir nad Kortami), vendar pa se vsled vedno boljše rimske infrastrukture (ceste, vodovod) poseljujejo nižinska območja. Na območju Sermina so bile ob vznožju in na pobočjih griča dokumentirane številne rimske vile rustike, to so gospodarsko-bivalne enote. Mimo je vodila rimska "avtocesta" Via Flavia (Trst-Pula), ob izlivu Rižane pa predvidevamo pristanišče.

Po rimski poti do ville maritime

V 90.tih letih 20. stoletja so se ob severnem vznožju griča Sermin odvijala zaščitna arheološka izkopavanja pod vodstvom mag. Marka Stokina. Nad strugo Rižane je bila dokumentirana rimska obmorska vila, ki se je poleg predelovanja olja in/ali vina ukvarjala tudi s pomorsko trgovino. O tem pričajo številne izkopane najdbe, nekatere so razstavljene v stalni arheološki razstavi muzeja Od amfore do žare. Leta 2010 so se zaščitna arheološka izkopavanja pod vodstvom dr. Ane Plestenjak nadaljevala na pobočju griča nad vilo. Izkopane so bile številne arheološke strukture med katerimi zagotovo izstopa rimska tlakovana pot z jarkoma za odvod meteornih voda in vodovodom. Cesta, ki je datirana v 1.-2. stoletje, je bila v času svoje funkcije večkrat uničena vsled hudournikov, ki so pritekli s pobočja Sermina in nato popravljena, dokler se ni spremenila v hudourniško korito, ki so ga poznoantični prebivalci še vedno uporabljali kot pot. Najdbe, ki po številčnosti najbolj izstopajo, so rimski železni žebljički za čevlje. Na nekaj 10 metrih rimske poti je bilo izkopanih 850 železnih žebljičkov različnih oblik in stopnje ohranjenosti. Glede na njihovo analizo, ki jo je izdelal dr. Benjamin Štular, so vsi žebljički pripadali civilni rimskodobni obutvi. Med celotnim gradivom se je odkril le en žebljiček, ki je na spodnji strani"okrašen" z značilnimi rebri in bunčicami (za dober oprijem v usnjenem podplatu) in se običajno pripisuje vojaški obutvi: calligae. Preseneča pa dejstvo, da je ohranjeno veliko število žebljičkov z ravnim trnom, kar priča o uporabi pritrjevanja usnjenih pasov na lesene cokle. Severno in južno od poti so se v rimskem času nahajali vinogradi, kar nam dokazuje prvič v Sloveniji izkopan antični jarek za gojenje vinske trte (tako dr. Tina Žerjal). 

Rimsko pot so do vile maritime po vsej verjetnosti intenzivno uporabljali delavci - poljedelci in prebivalci oz. lastniki posestva skozi obdobje vsaj 200-tih let. In če sklepamo po številu izgubljenih žebljičkov za čevlje, so si kar dobro brusili pete.

  dr. Maša Sakara Sučević, kustodinja za arheologijo